INFORMACIJE O PROGI

MAY THE COURSE BE WITH YOU

REGISTRACIJSKE INFORMACIJE

THE FASTER YOU RUN, THE FASTER YOU’RE DONE!

MNENJA UDELEŽENCEV

BOGDAN ROBNIK

OK, bom pa jaz tokrat prvi. Zelo na kratko. Organizacija, se pravi od prihoda do zaključne slovesnosti, je bilo vse brezhibno, na 5.5km dolgi progi 3 okrepčevalnice založene z vsem, kar potrebuje tekač na dolge proge od vode, cole, iso, sol, OH, pecivo, skratka vsega v izobilju.

Redarji poskrbeli, da je bil tek preko ceste vedno varen, domačini so navijali in nas spodbujali, ko je bilo hudo in ko je bilo lepo. Še posebej bi se zahvalil prikupnim damam na okrepčevalnicah, ki so nas vsak krog pričakale s pijačo v rokah, mokrimi gobami in nasmehi na obrazu, še plesali bi, a kaj, ko smo se odločli tečt. Sama tekma pa moram priznat, da je bila zelo težka, proga sicer ravna, lepa narava, ampak sonce je bilo neusmiljeno (najnižja temp. 24 in najvišja 36 izračunano povprečna pa 31C). V 12 urah se je nabralo 21 krogov, nekaj začetnih in nekaj zadnjih, sva jih pretekla skupaj z Natašo, zakar se je tudi družinski dvoboj zaradi mira pod streho končal neodločeno (( lahko bi me pojedla, pa me ima preveč rada in mi ni hotela narediti sramote) ) na koncu pa neizmerno veselje, osvojil 3. mesto v moški konkurenci, na stopniškah stal skupaj z dvema vrhunskima ultramaratoncema Ivanom in Marcom iz ITA, po vrhu pa je bila še Nataša 2. v ženski kategoriji, skupaj pa sva osvojila 4. mesto absolutno ( v mešanem paru mož-žena pa pretekla 240 km, na kar sem pa še posebaj ponosen). Skratka moja ocena 10 od 10 in vsaka čast ŠD T.R.T.E, KLEMNU BOŠTARJU, LOJZETU PRIMOŽIČU (TF GTA) in vsem ostalim, ki so tako ali drugače pripomogli k vrhunski izvedbi tekme :clap: :clap: :clap: :laola . aja, pa še nekoga bi rad pohvalil, pa ne vem imena, dama na okrepčevalnici štev. 1, bela oblekca, rjava polt, velik simpatičen nasmeh in ogromno spodbudnih besed, 1000xHVALA!!!

ZDRAVKO ČUFAR

Po GM4O sem imel precej muskelfibra, saj premalo delam na bregu. Potem se me je lotil še močan kašelj in odpovedati sem se moral 8 urnemu teku na Ptuju. Porajali so se dvomi, ali sploh … in ker sem to jemal za družabni del športa, niti nisem preveč okleval.

Pobereva še Samuraja in v petek zvečer smo na obrežju čudovite čolnarne v Trbojah. Kljub izrazito lepemu vremenu, nas na kratko opere dež in spet akcija. Par piv in kitara v mraku …
Prespimo v dvorani kulturnega doma na penastih podlogah, vsak v svoji spalni vreči. Zajtrk v sosednji gostilni in gremo na start.

Če česa, potem je bilo vsaj časa na pretek. Obetal se je izredno vroč dan, najbolj v tem letu in res je bil. Mrfi pravi, da v takšnem najlažje pozabiš doma kapo arafatko, ki prekriva tudi vrat. Prvi krog brez kape, nato pa mi Anči posodi tisto, ki jo je prejela na GM40 trimčku. Kaj kmalu so naju z Mirotom poimenovali za rdeči kapici.

Med tekom me sili na kašelj in istočasno mi pritisk dviguje vsebino iz želodva po grlu navzgor. Zavedam se, da moram veliko piti in jesti in to tudi počnem. Po treh urah je pritisk v želodcu premagal mišice požiralnika in ob poti je zgledalo kot gasilske vaje. V parih curkih izbruham neverjetne količine iz trebuha, nakar se končno lahko odkašljam. Zelo mi je odleglo.
Krogi so se kar vrstili. Dolžina 5,55 km je zame ravno prava razdalja in začudo pogoste okrepčevalnice, kar tri na enem krogu. Si ne znam predstavljat te pasje vročine brez teh postaj. Na celotnem krogu je bilo morda 500 m sence in še ta se je preko dneva čedalje bolj redčila in krajšala, saj je sonce posijalo iz druge strani. Razveseljiva je bila okrepčevalnica št. 1. To je glavna startno/ciljna postaja, kjer je bil tudi suport in glasni spiker Vitez Zvezda.
Po gasilskih vajah nisem več veliko jedel, le pijača je bila obvezna. Kozarček cocacole in kozarček vode na vsaki. Na glavni postaji pa sem si izmišljal, kaj mi naj suportančica pripravi: enkrat gel, drugič rehidracijski izotonic, tretjič pločevinko s celo paleto B vitamina in tako smo vrteli do konca. V zadnji uri dobim v roke še paličico, s katero se označi konec dirke, Lojze Primožič pa mi porine v roke še en gel s kofeinom. To me je tako pognalo v dir, da sem pritekel še enkrat skozi cilj in zaključil v 18-tem krogu. Zadnjih nekaj krogov me je v tempu podžigal Marko, ki ga nekako kar nisem mogel pustiti za seboj. Ni se mi dalo in vendar nisem hotel tega sam sebi priznati.

Cilj, konec, tuš, civilizacija, hrana, podelitve … fotkanje … spanje kot prejšnjo noč in adijo Trboje.

Neverjetno dobri rezultati zmagovalne trojice v ženski in moški kategoriji dokazujejo odlično organizacijo.

Hvala vsem akterjem za dobro voljo in energijo ter da ste nam omogočili odlično počutje.

EDO KRNIČ

TK Triron in TRTE so bili organizatorji prvega slovenskega 12 urnega teka v Trbojah. Sam pa prvič kot prostovoljec. Sprva malce skeptičen, na koncu pa se je pokazalo, da sem resnično užival in bom z veseljem še pomagal. Moja vloga je bila oskrba druge ali tretje okrepčevalnice.

Glavna organizatorja sta bila Klemen Boštar in Lojze Primožič. Možno, da še kdo, vendar bolj neopazno. Naslednji šef, kateremu sem sam odgovarjal pa je bil Matevž. Z njim sem imel tudi kontakt pred samo tekmo in tudi največ stika med prireditvijo. Sam sem prišel v Trboje uro in pol pred startom. Takoj nato do svoje postaje. Tam me je že čakal postavljen šotor. Ostalo so mi pripeljali. Najbolj intenzivna je bila ta ura do starta. Tukaj bi mi prišel prav pomočnik. Tako pa sem v zadnjih trenutkih postavil vse tako, da je vsaj nekam zgledalo. Voda, elektrika, pijača, hrana, gobice za osvežitev. Vedel sem, da bo največ pijače potrebno prvih nekaj krogov, ko so vsi še nekako na kupu. Takrat je že prišel moj oče, ki mi je potem pomagal do konca. In še potem. Možno, da je še vedno v Trbojah. Na začetku je bila tekačom namenjena voda, coca cola, juice,isostar pa sol, sladkor, piškoti, ter gobice za osvežitev. Po dobri uri so pripeljali še razne slane stvari. Največji problem je bila vročina. Tu bi predlagal tudi edino izboljšavo za naslednje leto. Vsaj tam, kjer je dostop do elektrike, bi lahko imeli hladilnike. Ali vsaj vreče ledu. Na naši postaji smo imeli dostop do vode. Ne tako enostavno ampak do nje smo prišli. In smo menjali vodo v sodu na vsako uro ali še manj. Pa je bila kljub temu topla. Coca colo so vozili hladno. Ampak kaj pomaga, ko je bila temperatura konstantno preko 30 stopinj. Pa ni to nobena pripomba, zgolj mogoče predlog. Niti se ni nihče pritoževal. Na ostalih prireditvah običajno proti koncu zmanjka določenih stvari. Tukaj je bilo vsega čez glavo. Imel sem občutek, da se bo 12 ur vleklo. Pa je minilo kar prehitro. Tekmovalcev je bilo po mojem mnenju okoli 40. Skušal sem oceniti komu paše pogovor, komu ne. Lahko, da sem se pri kom tudi zmotil, ampak ni bilo slabe namere. Vseskozi so na pomoč prihajali tudi prijatelji. Vsak je priskočil za kakšno minuto. Upam, da ne zgrešim koga: Šlibar, Petra, Luka, Zoja, Ivo, Vesna, vsak je pomagal po najboljši moči. Za popestritev nas je od poldneva dalje s kitaro zabaval Lojzetov sin Jan. Resnično se mogoče zdi, da smo cel dan tam samo sedeli. Ampak ni bilo tako. Dela je bilo vseh 12 ur čez glavo. Zato se nam je prikradla tudi kakšna napaka. Pa ne namenoma. Uro pred koncem največja. Ocenil sem, da je zato da je pijača vsaj približno hladna potrebno imeti čim manj kozarcev na pultu. Razen prvo uro smo imeli potem ves dan  na mizi vedno 7 kozarcev vode, po 5 kozarcev pa Isostarja, coca cole in juica (seveda zdaj ni potrebno šteti kozarcev na slikah, delali smo v to smer). Ter to sproti menjali. Potem pa že čisto na koncu naenkrat pride na okrepčevalnico 6 tekačev. Vsak vzame dva kozarca vode, coca colo in iso. Za njimi pa še trije. Ker smo vodo tankali za šotorom, prav tako iso, so pač morali počakati nekaj trenutkov. Pa ni bilo nobene hude krvi. Mogoče pozneje, ampak takrat je bilo že prepozno. Na splošno so bili vsi ekstremno prijazni. Vsak je tudi pospravil za sabo, čeprav sem jim vseskozi govoril, naj kar mečejo po tleh. Da bomo že sami pobrali smeti. Enkrat sem naredil tudi krog po trasi. Ciljna arena je bila urejena kot na mnogo večjih tekmah. Tuš, napovedovalec, ob strani boksi za supporterje, pa okrepčevalnica s kavo, rižem, krompirjem… Pa potem številke z imeni, proti koncu kolesar ob najhitrejšem in najhitrejši. Vse sicer malenkosti, ampak skupaj pa to naredi tekmo za odlično. Ker se je teklo 12 ur, so imeli za konec pripravljene pištole na več mestih s katerimi so označili konec tekme. Vsak je imel pri sebi kartonček. Organizator je naredil krog, ter pobral nastopajočega ter kartonček. Da smo delali dobro dokazuje, da se je večina v zadnjem krogu zahvalila za pomoč. Sledil pa je še after, ki je bil v stilu celega dne. Pameten človek potem resno razmisli ali se splača celo leto trenirati, da se potem trudiš 7 ur, nato odstopiš in si razočaran, ko pa je lahko tako lepo brez truda.

DARKO VADLJA (CRO)

Zahvaljujem se svim dobrim ljudima u organizaciji utrke, utrka i organizacija je bila savršena!!! Krug od 5.5 km, sa TRI (3) okrijepne stanice (halo pa gdje to ima???), na svakoj stanici izobilje jela i pila, spužve natopljene hladnom vodom. Na centralnoj stanici na startu/cilju, hladan tuš, masaža… Ostao sam bez teksta, to u životu nisam čuo ni vidio… Nadalje srdačni ljudi na stanicama koji se prema svakom trkaču odnose kao da su dugogodišnji prijatelji, pružaju pomoć i daju podršku kako bi rekli na najjače…. Stanovnici mjesta kroz koja smo trčali, navijali su, kako cesta nije bila zatvorena za promet, nitko nije potrubio, niti divljački se prevezao pored nas… Nevjerojatno….
Izuzetno mi je drago što sam sudjelovao na ovom fenomenalnom trkačkom događanju. Iskreno se nadam da se vidimo i slijedeće godine…
Do tada pozdravljam sve učesnike utrke i kompletan organizacijski tim!!!

NATAŠA ROBNIK

Očitno se je “rodila” še ena vrhunska prireditev, na katero se bomo zelo radi vračali.
Z Bogdanom sva vzela paket, ki je vključeval tudi nočitev, zato sva v Trboje prišla že v petek zvečer. Čakala nas je večerja…

Čakala nas je večerja, predstavitev tekačev in prijetna ohladitev iz neba – ploha 8) . Prenočili smo v Kulturnem domu Trboje. Spali smo na skupnih ležiščih, zato spanec ni bil ravno kvaliteten 😕 …..kljub temu je noč hitro minila. Ob petih zjutraj smo odšli na zajtrk v sosednjo hišo Gostišče Parizar. Pripravili so nam obilen zajtrk jajca, hrenovke, sir, šunka, maslo, med. No, tu sem pa jaz bila malo “žalostna”, kajti pred vsako tekmo že vsa leta od kar tečem zajtrkujem maslo in marmelado, ki je žal niso imeli ( medu ne jem 😳 ) ….zato sem si postregla z maslom in sladkorjem 😉 . Počasi se odpravimo na start, kjer je bilo že veliko znanih obrazov. Z moje strani ni bilo tokrat prav nobene nervoze, saj je bil moj cilj v tej vročini teči celih 12 ur, v cilj priteči brez poškodb in čimmanj utrujena, ter moj želodec testirati s pijačo in hrano iz okrepčevalnic ( razen gelov). Na kratko, narediti zares dober trening za Spartathlon, ki me čaka v jeseni. Začeli smo precej hitro za 12 urni tek, zato sem Bogdana kmalu spustila naprej in tekla v svojem tempu. Vsake toliko časa sem tekla v družbi drugih tekačev, čeprav moram priznati, da najraje tečem sama s svojimi mislimi in v svojem tempu 😀 . Med tekom sem sama sebi res najboljša družba 8) . Kmalu je postalo zares vroče, zato je bilo treba piti in se hladiti na okrepčevalnicah, ki so bile odlično založene, prostovoljci pa zares zelo ustrežljivi, varnostniki na cestah pa so budno pazili, da smo varno prečkali cesto. Res neverjeten in neumoren je bil fant z električno kitaro, ki je igral na tretji okrepčevalnici :clap: , varnostnik na cesti med drugo in tretjo okrepčevalnico, ki je izgledal kot, da je celo življenje čakal na priložnost da bo delal red na cesti :clap: in seveda Petra Čermelj na glavni okrepčevalnici….zaradi nje in njene pomoči pri ohlajenju pregretega telesa ter njene energije se mi je zdelo, da kar letim v naslednji krog :heart. Petra HVALA!!! Hvala Suzani, ki je pazila, da je najina mini okrepčevalnica bila vseskozi v senci. Seveda, hvala Mitju in vsem navijačem, ki ste nas glasno in srčno spodbujali …prav zanimivo je bilo med tekom poslušati vaše komentarje, čeprav nisem dajala znakov, da vas zares slišim, sem slišala prav vse in črpala vašo energijo 😉 Krogi so res hitro minevali in presenečena sem bila, da me vročina pravzaprav ne ubija, sem pa že bila malo naveličana kroženja….., ko sem cca tri ure pred koncem prehitela drugouvrščeno Brendo Caravan iz ZDA se je v meni prebudila tudi tekmovalnost in sem potem vseskozi do konca “kontrolirala” svojo prednost, ki je nisem izpustila do konca. Ne morem, da ne bi pokomentirala “družinskega dvoboja”. Z Bogdanom sva se že mesece doma “bockala” kdo bo boljši….priznam, da je hitrejši na krajših progah, sem pa vedela da imam tokrat možnost, da ga premagam. Začela sva skupaj, ampak zame prehitro, zato sem ga pustila naprej in si mislila “lubči to je 12 ur, ti kar pojdi 😉 ” . Med tekom so me na glavni okrepčevalnici obveščali, da Bogdan vseskozi kontrolira moj zaostanek 👿 …kar naj, sem si mislila…..no čez dva kroga sem mu vzela deset minut in ga dohitela. Sem se smejala, ko so na okrepčevalnici dekleta navijala zame, fantje pa mi govorili pusti mu vsaj dva metra…moški ego 😉 . No, dohitela sem ga in ga prehitela….pa me je ponovno dohitel, ampak se je izkazalo, da je že kar na koncu z močmi, da težko drži moj tempo…. priznam, da bi ga z lahkoto premagala, ampak glede nato, da je bila Brenda precej za mano, sem se odločila, da bo to neodločen boj in sem jaz tekla njegov tempo……..konec koncev je bil to zame le trening. Posebna hvala tudi mojim sponzorjem Zavarovalnici Triglav, Salmingu, Brihteji, PGD Laško, Jereb Rajko s.p., Gerčer d.o.o., Avtohiša Mlalgaj, Vlasti Mlinar ….brez vas ne bi bilo tega dela moje poti, ki vodi na Spartathlon 😀 . Še enkrat HVALA organizatorju za VSE bilo je VRHUNSKO …z moje strani imate samo dve mali črni piki ….naslednje leto si želim marmelado za zajtrk in juho na okrepčevalnici :roll: .

BRENDA CARAWAN (USA)

SLOVENIA. Another terrific race in the books, but before I close out from last week and begin to look forward, I want to thank everyone from the heart for the endless support and cheers. It always means so much and during the most difficult parts of the race I pull strength from the kind words that I receive from you.

Of course none of this is ever possible without my super coach Amanda Strasburger McIntosh!! heart emotikon

Big thanks and hugs to the race organization in Slovenia for hosting their first Slovenian 12 HOUR RUN . The race was well organized with all the finer details of a well established race. The volunteers and locals treated all of us like family. They went above and beyond to ensure we had a great race and fun time. Put this on your race schedule next year, I promise you’ll love it!

A big shoutout to Newton Running Elite / Newton Running for their endless support! Without them, there would be no orangecrushers in the house! Saturday I sported my favorites, the GRAVITY!!! Thank you Newton Running Slovenija for coming out and cheering!! smile emotikon heart emotikon

‪#‎FeelNewton‬

Un’altra gara incredibile nei album, a prima di chiudere fuori dalla settimana scorsa e comincio a guardare avanti, voglio ringraziare tutti di cuore per il supporto senza fine e il tifo. Significa sempre tanto e durante le parti più difficili della gara tiro forza dalle parole gentili che ricevo da voi. Ovviamente nulla di tutto questo è mai possibile senza la mia super- allenatore Amanda McIntosh. smile emotikon Grazie mille e tanti abbracci all’organizzazione gara in Slovenia per ospitare le prime Slovenian 12 Hour Run. La gara è stata ben organizzata con tutti i dettagli più fini di una gara ben consolidata . I volontari e gli abitanti trattati tutti noi come famiglia. Hanno assicurato che avessimo una grande gara e tempo di divertimento. Mettete questo sul vostro programma di gara del prossimo anno, vi prometto che vi piacerà! Grazie a Newton Running Elite per il loro supporto senza fine! Senza di loro, non ci sarebbero orangecrushers in casa! Sabato ho messo in mostra i miei preferiti , Newton Gravity!! heart emotikon

ESLOVENIA. Otra carrera excelente en los libros, pero antes de cerrar a partir de la semana pasada y empezar a mirar hacia adelante, quiero dar las gracias a todos, desde el corazón por el apoyo. Siempre significa tanto y durante las partes más difíciles de la carrera me tire de la fuerza de las palabras amables que recibo de ti. Por supuesto, nada de esto es siempre posible sin mi súper entrenadora Amanda Strasburger McIntosh !! heart emotikon
Muchas gracias y abrazos a la organización de la carrera en Eslovenia para la celebración de su primer esloveno 12 HORAS RUN. La carrera estuvo bien organizado con todos los detalles más finos de una carrera bien establecida. Los voluntarios y lugareños tratan todos nosotros como familia. Nos fuimos por encima y más allá para asegurarse de que teníamos una gran carrera y tiempo de diversión. Ponga esto en su calendario de carreras el año que viene, te prometo que te encantará!
Un gran besso a Newton Running Elite / Newton Running por su interminable apoyo! Sin ellos, no habría orangecrushers en la casa! Sábado lucía mis favoritos, la GRAVITY!!! Gracias Newton Running Slovenija por venir y aplaudir !!

UTRINKI 2015

GALERIJA